Že ob prebranem uvodu so me oblile solze sreče. Sem namreč podjetnica, ki gradim podjetje od svojega 25. leta starosti, vzgojena v družini po trajnostnih in skupnostnih vrednotah in ob prevzemanju odgovornosti, pri tabornikih, v smeri organiziranja, vodenja in grajenja vključujoče družbe. Podjetje, ki je obstalo in se razvijalo mimo vseh logičnih ekonomskih pravil, je živo že 33 let. Ob poslušanju, komentiranju tistih, ki v nas niso vložili svojega kapitala, češ da smo zgrešeni, utopični, nelogični, do tega, da naša »EBEDA marža« ni dobra. Da imamo previsok kapital glede na nizek dobiček, ki ga ustvarjamo. In hkrati na srečo ali usodo ob takih investitorjih in mentorjih, ki so nas podpirali, spremljali in nas še spremljajo in celo sprejemajo našo vrsto denarja, našo valuto, ter so zadovoljni z donosom po vseh treh področij – ekološkem, ergonomskem in etično ekonomskem.
Pogosto me oblijejo solze, ki so vedno mešanica sreče, strahu, veselja, poguma, raziskovanja, trme in jeze ter na koncu ene velike hvaležnosti, da mi je dano biti take vrste podjetnica in da imam take mentorje in ekipo ter da imamo tudi okolje, v katerem lahko širimo svoje produkte, storitve in rešitve. In da obstaja temelj taki ekonomiji. Da imam mogoče osebno srečo, da bom ta prehod, vsaj v določenem delu, tudi osebno doživela.
Ta knjiga mi omogoča strokovni uvid v ta prehod, nov zalet, novo urejeno znanje, razumevanja, navodila, ki jih potrebujem, da s ponosom in samozavestno predstavljam naše delovanje, naša podjetja iz Etri skupine. Da širim delovanje v petih Krožnih zgodbah v tri-drevesni strukturi. Sedaj že dosti urejeno in preprosto.
Charles Eisenstein je moja generacija, do katere sem bila do sedaj zelo kritična. Ali bomo upravičili darove, ki smo jih prejeli? Ali bomo samo tiho in dovolili, da se izgubijo vrednote, ki ohranjajo človeštvo?
Moji mentorji in investitorji so bili večinoma generacija mojih staršev. Moji sodelavci pa so mlajši. Redko najdem podobno misleče v svoji generaciji. Eni sami izgovori, zakaj se nekaj ne da. Celo več: veliko neetičnega delovanja naj bi bilo sprejemljivo, opravičljivo, ker je zadaj računica v valutah, ki jih danes evidentirajo finančne inštitucije in politika.
Otroštvo in mladost smo namreč preživeli v miru in materialnem blagostanju. Ko so se začeli razpadi držav, inflacija in kasneje tudi vojne v naši bližini, pa smo dovolili, da prevlada potrošništvo, pogosto enoumje in pasivnost. V času, ko sem dobila v roke prevod knjige Sveta ekonomija, je naša mala država doživela grozljive poplave in plazove, mnogi so ostali brez vsega in so morali začeti znova. Ali vemo, kaj je tisto, kar daje moč za nove začetke? Bodimo pilot prehoda v novo ekonomijo, v nov družbeni dogovor.
Smo država, ki ji ni para – majhna, lepa, z naravnim trajnim kapitalom gozdov in pitne vode ter z ljudmi, ki imajo ogromno znanja, kreativnosti, inovativnosti, delavnosti. Za nami je pogumna zgodovina, veliko še živečih posameznikov, ki so nam lahko zgled, in vzgojili smo tudi mladino, ki nam je v ponos.
Podjetja v Etri skupini ustvarjajo rezultate, ki se jih bo v prihajajočem letu 2024 šele začelo vpisovati v bilance. Upam, da bo to merjenje pomenilo pot v drugačne oblike sodelovanj. V take, ki bodo sledile vrednotam, ki jih lahko uredimo tudi s pomočjo znanja, zajetega v tej knjigi.
Računam, da se bomo vedno redkeje srečevali s posvetnimi dejanji, ki nas spravljajo v stisko, jezo, ko nas doleti denarna izguba ali kazen. In sedaj vem, zakaj se nam je vedno uspelo ‘čudežno’ rešiti. Kaj je bila tista skrivnost, ki je niti sami nismo poznali. To, da je za nas imel denar prvotni namen – povezati človeške darove s človeškimi potrebami, da bi lahko vsi živeli v večjem obilju.
Eisensteinova trditev, da bo potrebno uvesti nove vrste denarja, če bomo želeli uresničiti in utrditi spremenjena stališča, so nam velika potrditev, da imata naši valuti, Etri krona, ki je nastala kot valuta že leta 2008, in 2023 še Yuhca, znanstveno podlago, zapisano v tej knjigi.
Tudi sam avtor pove, da je prejemnik daril slovečih mislecev, ki so zapisali zamisli o skupnih kulturnih dobrinah, in tudi zato o lastništvu razmišlja zelo podobno, kot razmišljam tudi sama.
Sedim ob knjigi Svete ekonomije in razmišljam. Moj vrstnik, Charles Eisenstein, me je poiskal ravno ob pravem času. Malo po tem, ko mi je Mohammad Yunus, znameniti vizionarski Nobelovec iz Bangladeša, osebno predal kar nekaj nasvetov in iztočnic z jasno zahtevo, da naj delam, da je pred mano še 33 let ustvarjalnih let. Da pa naj pazim, da me ne izključijo, kot so njega iz njegovega socialnega podjetja – banke, ker so postavili taka pravila v finančnem sektorju, da lahko nekdo nadzira finančne tokove in odločitve in s tem pogosto odloča tudi o tem, da nam vlada pohlep in neodgovornost. Da obstajajo in prosperirajo skupine, ki izboljšujejo samo svoje življenje in podpirajo ravnovesje. Torej – kdaj in kako se je začela katera ekonomija in kaj bo obstalo in kaj ne, je globoka debata. V tej debati lahko vsak od nas ustvarja majhen mozaik, delček, iz katerega nastaja več poti razvoja; verjetno je tako vedno bilo in vedno bo.
Ustvarjanje rezultatov, ki jih moraš sam oceniti, ko se moraš pogosto sam pohvaliti in izmeriti svojo uspešnost, ni enostavno. Sem pa ravno prav dolgo podjetnica in tudi dovolj stara, da se zavedam, da sem na svetu zelo omejen čas in da je moja glavna naloga, da to, kar sem prejela, dam naprej v taki obliki, da bo zgled in kapital za dediče, ki bodo naprej gradili naše podjetje, skupino in skupnost. Skupnost, v kateri sta dva glavni vodili – Spremembe po meri človeka in Povezani z namenom. Smo samo majhna skupina – živi laboratorij, ki nas avtor te knjige sploh ne pozna. Charles Eisenstein se nam je predstavil zelo celostno. Mogoče je res čas, da se predstavimo skozi njegova očala tudi mi?