Bojim se, da smo si okoljevarstveniki naredili medvedjo uslugo, ko smo se v svoji pripovedi začeli sklicevati predvsem na podnebje. Podnebne spremembe so bile najprej videti kot blagoslov za okoljevarstvo, nov prepričljivi argument za vse, kar smo si vedno želeli, nov razlog, da se zaprejo površinski kopi, ohranijo gozdovi in ne nazadnje zaustavi razrast potrošniške družbe. Končno smo dobili nujen razlog za uvedbo kmetijskih praks, s katerimi obnavljamo tla, za obnovo gozdov in mokrišč, gradnjo manjših hiš v gosteje poseljenih skupnostih, uvedbo ekonomij ponovne uporabe, predelave in obdarovanja, spodbujanje kulture kolesarjenja ter širitev domačega vrtnarjenja. Okoljevarstveniki smo zato pozdravili pripoved o podnebju kot koristnega zaveznika, utemeljitelja vsega, kar smo želeli, da bi ljudje sprejeli po svoji volji.
Okoljevarstveniki smo si mislili: »Kar smo mi želeli storiti, bodo zdaj morali storiti.« Bistvo pogovora se je od ljubezni do narave preusmerilo k strahu za preživetje. Razmislek se je premaknil iz srca k razumu in motiviranost smo poskusili doseči z navajanjem posledic v daljni prihodnosti, na primer zviševanje gladine morja do leta 2050, namesto s škodo, ki se dogaja tukaj in zdaj (rib ni več, jegulj ni več, dreves ni več, kitov ni več). Poleg tega moramo v resničnost teh posledic verjeti na besedo znanstvene srenje. In to v času, ko veliko ljudi (na primer prebivalci Flinta v Michiganu, ki so jim uradniki ob sklicevanju na znanost rekli, da je njihova voda varna, in na milijone ljudi, ki verjamejo, da jih je medicina pustila na cedilu) čuti, da so jih znanost in institucije na splošno izdali.
Proučil bom še nekatere druge razloge, zaradi katerih menim, da so okoljevarstveniki podpisali pogodbo s hudičem:
Ta miselnost je zmotna. Navedena vprašanja so še kako povezana s podnebjem, saj podnebno nestabilnost povzroča vse: vsak vidik naše ločenosti od Zemlje, narave, srca, resnice, ljubezni, skupnosti in sočutja. Če se jaz in svet, človeštvo in narava res zrcalijo drug v drugem in je vsak del drugega, bi moralo biti smiselno, da se bo ob družbeni in politični nestabilnosti pojavila tudi podnebna nestabilnost in da se bodo neravnovesja v človeku zrcalila kot neravnovesja v naravi. Toplogredni plini so zgolj način, kako se to načelo izraža.
Zgodba o prepletenem bivanju, ki spodbuja ozdravitev Zemlje, ne nasprotuje zgodbi o reševanju sveta pred toplogrednimi plini, niti ni od nje odvisna, ampak jo presega. Širša Zgodba o človeštvu, ki vodi v ozdravitev in razcvet Gaje, že komaj čaka, da preplavi svet. Ta zgodba je pravzaprav tista prava gonilna sila, na kateri temelji veliko dela, ki ga ljudje utemeljujejo s pripovedmi o podnebju. Ko gre za podnebne spremembe, se povečata financiranje in pozornost, namenjena ekološki obnovi, vendar je, kot sem že omenil, ta strategija nevarna. Prepustimo se tisti pravi motivaciji. Priznajmo, da naše ravnanje vodi ljubezen do tega gozda, ne njegova pomembna vloga pri sekvestraciji ogljika. Da naše ravnanje vodi ljubezen do te zemlje, tega jezera, tega estuarija, tega kraja, ker verjamemo, da bo zdravje enega prispevalo k zdravju vseh, ne glede na to, ali lahko to dokažemo z navajanjem kakega podnebnega argumenta.
Prijateljica mi je o svojem sodelovanju pri kalifornijski pobudi za zdravo prst California Healthy Soils Initiative napisala: »Pri pobudi gre za prst, vendar se mora zaradi financiranja tako kot vsaka okoljska pobuda pretvarjati, da gre za podnebne spremembe.« Morda tako res prejme več denarja, vendar se take trditve pogosto zdijo neiskrene. Nič čudnega, da desničarski blogerji obtožujejo aktiviste proti podnebnim spremembam, da imajo ‘nekaj za bregom’. Mislim, da jih večina dejansko ima skrit namen – le da ta ni to, da bi se vzpostavila svetovna socialistična vlada ali da bi se podprlo vražji načrt Georgea Sorosa.[1] Namen je zaščititi, kar je za nas sveto. Zato s podnebnimi argumenti upravičujemo cilje, ki v resnici nimajo nič opraviti s podnebnimi spremembami.
Podnebni aktivisti, sporočam vam naslednje: Razumevanje vloge ekosistemov pri ohranjanju podnebnega ravnovesja pomeni, da lahko prezrete trditve skeptikov in sklenete zavezništva, tako da vprašanj ne utemeljujete z ogljikom. To pa zato, ker razumete, da bo vsaka ekološka ozdravitev obenem tudi stabilizirala podnebje.
Enako velja za družbeno, kulturno, odnosno in osebnostno ozdravitev. Vse je povezano z vsem drugim. Čeprav kvantitativne trditve tega nikoli ne morejo dokazati, v svojih poetičnih dušah vemo, da se v Zemljinem ozračju na nek način zrcalijo politično, družbeno in duhovno ozračje ter obratno.
Končna opomba
[1] Če se vam ne sanja, o čem govorim, si preberite komentarje k desničarskim člankom o podnebnih spremembah.