V podnebni pripovedi, osredotočeni na ogljik, se prizadevanjem za ekološko ozdravitev, ki ogljika ne sekvestrirajo neposredno, namenja malo pozornosti. To se mora spremeniti, če je voda, kot sem že argumentiral, pri ohranjanju podnebnega ravnovesja ravno toliko pomembna ali celo pomembnejša kot ogljik.
Vse prakse regenerativnega kmetijstva, ki sem jih opisal, vsekakor zelo ugodno vplivajo na kroženje vode. V nasprotju s kmetijo Brown’s Ranch, kjer je zmožnost absorpcije 20 centimetrov na uro, na konvencionalno obdelanih zemljiščih večina vode po obilnem deževju odteče (in s sabo odnese zgornjo plast zemlje) ali se nabere v lužah, ki hitro izhlapijo. Voda tako nikoli ne obnovi zaloge v vodonosnikih.
Kar je dobro za prst, je praviloma dobro za vodo. Hidrološko zdravje je koristen stranski učinek zdrave prsti.
Znane so tudi prakse, ki so zasnovane zgolj zato, da se obnovi zdravje vode, in pri katerih je koristen stranski učinek lahko obnova prsti. Te prakse so zlasti pomembne za območja, na katerih se širi puščava, kjer se z njimi proces širjenja puščave zaustavi ali celo obrne.
Indija je ena od držav, ki so najbolj izpostavljene pomanjkanju vode. Zaradi velike porabe podtalnice za namakanje je njena gladina upadla in vodnjaki so presahnili. Rešitev je običajno, da se izkoplje globlje vodnjake – očitno kratkoviden odziv. V Radžastanu pa je Radžendra Singh, splošno znan kot indijski vodar, navdihnil gibanje za postavitev tehnično nezahtevnih struktur za zadrževanje vode, ki izhajajo iz več tisoč let stare tehnologije. Med takšne strukture spadajo t.i. džohadi, v katerih je voda shranjena za prihodnjo uporabo na način, ki ji omogoča tudi počasno pronicanje v tla, nasipi, s katerimi se oblikujejo majhni rezervoarji, in zadrževalni jezovi za upočasnitev odtekanja vode po obilnem deževju in povečanje prodiranja do podtalnice. Njegovo delo vodi v koristen začaran krog: večja razpoložljivost vode pomeni več rastlin, kar pomeni manjšo erozijo tal, kar pomeni večje pronicanje vode, kar pomeni večjo razpoložljivost podtalnice. Poveča se tudi produktivnost kmetovanja, tako da podobno kot prsti tudi podeželskega prebivalstva ne odnaša več v mesta. Več lokalne delovne sile pomeni večjo zmogljivost za vzdrževanje džohadov, nasipov in jezov. Singhove zamisli izvajajo v več kot tisoč vaseh, ki skrbijo za več tisoč projektov v zvezi z zadrževanjem vode in so posadile več milijonov dreves. V regiji je ponovno zažuborelo pet spečih rek, ki zdaj tečejo vse leto.[19]
Koncept, soroden Singhovemu delu, je krajina, ki zadržuje vodo: ta v deževni dobi s terasami, z bermami, s kotanjami in z ribniki ujame vodo, ki tako pronica v podtalnico, namesto da bi odtekla. Na takšno krajino sem prvič naletel v ekovasi Tamera na jugu Portugalske v regiji, po kateri se širi puščava in v kateri potoki, ki so nekoč tekli vse leto, zdaj tečejo le sezonsko. Ko sem po več urah vožnje skozi prašno, rjavo pokrajino prispel v Tamero, me je osupnila eksplozija zelenega. Sadno drevje, vrtovi in gozdovi so obdajali več ribnikov in majhnih jezer – vse to sredi sušnega poletja. Najprej sem posumil, da črpajo podtalnico. Ne, voda se je nabrala med deževjem prejšnje zime, nasipi pa so jo zadržali v jezerih. Potem sem posumil, da je ta skupnost (v kateri živijo večinoma nemški izseljenci) prevzetno obvladala pokrajino z gradbenimi projekti. »Kako ste se odločili, kje bodo jezera?« sem vprašal. Odgovorili so, da so več let pozorno opazovali zemljo, dokler niso razumeli, kje bi voda rada bila. Ta pristop je primer intimnega odnosa z naravo, ki ga je treba osvojiti, preden se uvedejo katerikoli sistemi metod ali praks.
Zadrževanje vode upočasnjuje vračanje dežja v morje, s čimer se doseže, kar je izjemno nadarjen in kontroverzen avstrijski znanstvenik Viktor Schauberger poimenoval ‘celovito kroženje vode’. Pri polovičnem kroženju voda izhlapi iz oceanov, pade na zemljo v obliki dežja, odteče v potoke in se nazadnje vrne v ocean. Pri celovitem kroženju dež pronica v zemljo, tam ostane od več tednov do več desetletij in šele nato priteče iz izvirov. Schauberger, ki je bil dejaven na začetku dvajsetega stoletja, je bil zgodnji kritik krčenja gozdov, ki je po njegovem mnenju razlog za okrnjenost celovitega kroženja vode.
S prepustnimi površinami, z zasaditvijo dreves, z zbirnimi območji in z gospodinjskimi cisternami za shranjevanje deževnice je zadrževanje vode mogoče doseči tudi na mestnih območjih. Brez teh ukrepov lahko mesta povzročijo zelo veliko škode sosednjim skupnostim in ekosistemom. Los Angeles je leta 1913 v južni Kaliforniji sprožil zloglasne vojne za vodo, ko je začel preusmerjati snežnico iz Sierre Nevade, in še vedno obvladuje vodne vire v regiji ter za pridobivanje vode vsako leto porabi milijardo dolarjev. Hkrati mesto porabi pol milijarde dolarjev za odvajanje meteornih voda. Kot veliko drugih mest ima Los Angeles hkrati preveč in premalo vode, poplave in suše. Eno ponavadi sledi drugemu: tako poplave kot suše so posledica slabe absorpcije deževnice. Z zadrževanjem vode, poimenovanim tudi ‘počasna voda’, se lahko ublaži oboje, puščave in mesta pa lahko znova ozelenijo.
Kar je mogoče na rančih in v mestih, je mogoče tudi v veliko večjem obsegu. Eden od najbolj impresivnih projektov, pri katerem se je puščava pričela ponovno zaraščati, je projekt obnove porečja na Veliki puhlični planoti (angl. Loess Plateau Watershed Rehabilitation Project,) na severu Kitajske, ki je zaslovel po zaslugi filmskega producenta Johna D. Liuja. Puhlična planota je bila v tej regiji zibelka civilizacije, od katere je bolj starodavna le Mezopotamija, obe pa je doletela podobna usoda. Po mnenju Liuja so krčenje gozdov in netrajnostne kmetijske prakse do leta 1000 razkošno deželo gozdov in travišč spremenili v izsušeno, erodirano pustinjo, ki je videti kot puščava, čeprav ima nekaj padavin. 95 odstotkov teh padavin namreč takoj odteče, pri čemer zaradi erozije nastanejo ogromni jarki, Rumeno reko pa značilno obarva.
Rezultate projekta obnove lahko vidite na osupljivih Liujevih fotografijah stanja prej in potem – pokrajina je dobesedno ponovno oživela. Spremembo so omogočili veliki vložki dela, denarja in načrtovanja. Številne lokalne prebivalce so najeli za gradnjo majhnih nasipov, teras in drugih objektov za zadrževanje vode. Posadili so drevesa, zasadili opuščena pobočja, kjer je sajenje težavno, ter omejili pašo ovc in koz. Pomembno je tudi, da so lokalni prebivalci tesno sodelovali že pri načrtovanju projekta ter prejeli subvencije za delo in pravice do zemlje na obnovljenih območjih. Rezultat je obnovitev 35.000 kvadratnih kilometrov velikega območja (velikost Belgije), stroški obnove pa so znašali približno pol milijarde dolarjev. Sprememb, ki so preobrazile pokrajino, ni mogoče opisati z besedami, Liujev film pa je navdihnil podobne projekte v Ruandi, Etiopiji, Jordaniji in drugih državah.
Ti projekti prikazujejo, kaj je mogoče, ko se kolektivna volja ljudi uskladi z zmožnostjo Zemlje za ozdravitev. Prikazujejo, kaj je mogoče, ko se skupaj odločimo za lepoto, ne za količino. Opozarjam pa, da je potrebna volja, zavestna odločitev. Brez tega bomo še naprej vztrajali v nedejavnosti.
Je kaj takega mogoče na svetovni ravni? Ali je to praktično? Ali je realistično? Ne, če sprejmemo, da bo družba ostala taka, kot je. Da, če smo se pripravljeni odreči temu, kar se je zdelo nespremenljivo. Pol milijarde dolarjev v desetih letih ni nič v primerjavi z na primer svetovnim vojaškim proračunom, ki skupaj znaša približno 3300-krat več. Če bi le 10 odstotkov odhodkov za vojsko namenili obnovi porečij, bi lahko financirali 330 projektov v velikosti projekta na Veliki puhlični planoti. Zemlja od nas pravzaprav ne zahteva veliko.
Že prav, priznam, da zadnji stavek ni povsem resničen. Zemlja od nas zahteva zelo veliko. Zemlja zahteva preobrazbo temeljnih prioritet naše civilizacije. Zemlja zahteva, da jo dojemamo kot sveto. Zemlja zahteva, da jo dojemamo kot živo. Zemlja zahteva, da preuredimo svojo civilizacijo in v skladu s tem vse njene ustanove. Denar, politika, zakonodaja, tehnologija …, vse se mora spremeniti. Zato je ekološka kriza resnično iniciacija človeštva.
Končna opomba
[19] Ahmed (2015).