Poznavanje prsti – dušikov krog, vezava dušika in gnojilo
Avtor: Jimi Eisenstein
Besedilo videoposnetka
Grah, fižol in detelja sodijo med 18.000 vrst metuljnic. Večina vrst v tej družini, tudi te tri, so znane po vezavi dušika. Prst bogatijo z dušikom, ki ga rastline potrebujejo, da proizvedejo proteine za rast in klorofil za fotosintezo. Na vrtu jih lahko posadite med rastline, ki potrebujejo veliko dušika, ali pa jih posejete kot zeleno praho in tako izboljšate rodovitnost tal za naslednje leto.
No, to je morda koristno, a z dušikovim gnojilom dosežemo isto, pa še bolj priročno je! Zakaj bi se ukvarjali z vso to vezavo dušika? Razumeti moramo, kako vezava dušika deluje, torej moramo razumeti širši dušikov krog. Začnimo torej s širšo sliko.
Dušik sestavlja 78 % Zemljinega ozračja, toda večinoma v obliki dveh močno povezanih atomov, ki je slabo reaktivna in za rastline neuporabna. Rastlinam je na voljo šele s pomočjo bakterij. Nekatere bakterije se hranijo z dušikom iz ozračja in izločajo amoniak. Z njim se hranijo druge bakterije, ki izločajo nitrit. Z nitritom pa spet tretje, ki proizvajajo nitrate. Vse te oblike dušika so rastlinam na voljo, zlasti nitrati, ki jih najlažje uporabijo.
Rastline jih lahko vsrkajo neposredno, če so blizu korenin, večinoma pa jim hranila dovajajo nitke gliv na koreninah – v zameno za sladkorje in ogljikove hidrate. Tudi odmrle rastline so bogate z dušikom. Razgrajujejo jih deževniki, njihovi kakci pa so poslastica za nitrifikacijske bakterije.
Dušik lahko zapusti prst ob pobiranju pridelka, odnese ga voda ali pa postane plin in se vrne v ozračje. Če v prsti ni dovolj kisika, se v njej razvijejo anaerobne bakterije, ki nitrate pretvarjajo nazaj v atmosferski dušik. Upoštevajmo, da se vse to zgodi s prostim dušikom v prsti, ne pa z dušikom v organizmih.
Zdaj vemo, da je dušikov krog močno odvisen od življenja v prsti. Brez bakterij bi bile rastline precej žalostne. Morda ste opazili, da vezavo opravijo bakterije; kakšna je torej vloga rastlin, ki vežejo dušik? Verjeli ali ne, te rastline ne vežejo dušika. Ustvarjajo pa pogoje, da lahko to počnejo bakterije. Korenine detelje imajo majhne nodule, v katerih je ogromno bakterij, ki vežejo dušik. Amoniak, ki ga ustvarjajo te bakterije, se počasi sprošča v prst za sosednje rastline in mikroorganizme. Ko rastlina umre, se bakterije razpršijo po prsti in so na voljo novim rastlinam kot pomočnice pri vezavi dušika.
Se spomnite, da lahko voda odnese dušik, ki je v prsti? Ta dušik konča v rekah in lahko ogrozi ekosistem, ker spodbuja razraščanje alg. Zdaj že vemo, da se to zgodi samo s prostim dušikom v prsti, ne pa z dušikom v organizmih. In v gnojilu je čisti dušik brez organizmov, zato ga med dežjem ogromno odteče in onesnaži vodo. Proste dušikove molekule tudi zelo pogosto izhlapijo in v ozračje sprostijo ogromno dušikovega oksida, močnega toplogrednega plina.
To pa še ni vse. Tolikšne količine čistega dušika dražijo deževnike, ki umrejo ali gredo drugam. To zmoti koristne glive na koreninah rastlin in spremeni pH v prsti, zato v njej ne morejo uspevati bakterije. Skratka, prst umre. Ko rastline porabijo ves dušik ali ga odnese voda, ni več organizmov, ki bi ga priskrbeli. Zato potrebujete več gnojila, kar težavo še poslabša.
Ti organizmi niso le oskrbovali rastlin z dušikom. Glive na koreninah so jim dovajale tudi pomembne minerale. Zdaj jih ni več, zato je potrebno še mineralno gnojilo. Namesto da bi sodelovali s to mrežo organizmov, ki si prosto izmenjujejo hranila, zapravljamo denar za dodajanje gnojila v mrtvo prst, zastrupljamo vodo in spreminjamo podnebje.
Ker mrtva prst ne more oskrbeti rastlin s hranili, ni čudno, da se hranilna vrednost zelenjave v zadnjem stoletju vztrajno manjša. Za zdravo hrano potrebujemo zdravo prst. Če je prst okoli vas rodovitna in živa, jo poskusite ohraniti takšno. Če pa je prst mrtva ali umira, kot v večini primerov, jo lahko rastline, ki vežejo dušik, malce oživijo, zato da se bodo nekega dne ti drobni zavezniki pod našimi nogami lahko vrnili.
