Ogljik z vidika ekosistemov

Besedilo: Charles Eisenstein · Animacija: Jimi Eisenstein



Besedilo videoposnetka

Danes se razprava o ogljiku vrti večinoma okoli izpustov iz fosilnih goriv; okoljevarstveniki, zlasti v podnebnem gibanju, večino energije usmerjajo v zmanjševanje izpustov ogljika. Iz razprave pa je v veliki meri izpadla – čeprav ne povsem – vloga gozdov, mokrišč in tal: ti shranjujejo ogljik, ga odvzemajo iz ozračja in obnavljajo zdrav ogljikov krog, v katerem se ves sproščeni ogljik znova vsrka.

Spoznal sem tole: spremembe rabe zemljišč prispevajo k ogljiku v ozračju – vsaj toliko kot kurjenje fosilnih goriv. Ko prst izpostavimo oksidaciji, gre v zrak ogromno ogljikovega dioksida; uničeni biološki sistemi pa tega ogljika ne morejo več vrniti v prst.

Ko drevesa, trave in druge rastline vsrkajo ogljik iz zraka, ga gre veliko pod zemljo – v obliki organskih spojin, torej spojin z ogljikom, ki tvorijo prst in ostanejo pod zemljo: leto dni, desetletje ali sto let. Nekatere so shranjene globoko v tleh. Rastline torej nenehno črpajo ogljik iz zraka pod zemljo. In to toliko, da raven ogljikovega dioksida v ozračju narašča počasneje, kot napovedujejo modeli na podlagi naših izpustov. Narašča počasneje zato, ker rastline vsrkajo tem več ogljika, čim več ga je v ozračju. Seveda ga ne vsrkavajo dovolj hitro, da bi izravnale izpuste; a to kaže, da je življenje zmožno ohranjati ravnovesje v ozračju – če mu nismo v napoto.

Žal pa smo mu v napoto! Danes imamo le še kakšno polovico dreves, kot jih je bilo pred civilizacijo; uničena je polovica močvirij mangrov v Aziji. Ob obali Nove Anglije je izginilo 80 % podmorskih travnikov. Izpusti naraščajo, organe Gaje, ki skrbijo za zdrav ogljikov krog, pa smo uničili. Kaj bomo torej storili?

→ Video temelji na knjigi Podnebje – Nova zgodba.